Mali nogomet

Prvi med ekipnimi športi v Poljanah

(Iz zbornika Naših 30 let; Poljane 2001)

Začetki nogometa v Poljanah
Začetki igranja nogometa v Poljanah segajo v leta od 1960 do 1970 z igranjem na travnatem rokometnem igrišču pri stari poljanski šoli, poznanim pod imenom igrišče »Pod šolo«. Značilnost tega obdobje je, da se je igralo predvsem na lokalni ravni – občasno pa so na turnirje v Poljane prihajale tudi ekipe iz Gorenje vasi, »uranarji« ter ekipe iz drugih krajev Poljanske doline.
V prvi polovici 80-ih let pa se zgodita dve veliki prelomnici.
Najprej je bila čez igrišče zgrajena nova cesta, ki je igralno površino več kot prepolovila. Na tem koščku sveta so se potem v 80-ih letih odvijale prestižne tekme med mladino treh vasi Poljanske kotline – Poljanami, Predmostom in Hotovljo na katerih so se ostrile noge in nabirale prve nogometne izkušnje. V spominu tedanjih zanesenjakov verjetno še danes živijo spektakularna preigravanja, doseženi goli, bolečine ob prvih stikih s podplati kopačk, ki so tod prvič orale ledino, občasno izruvani goli, raztrgane superge, sončni zahodi za Baš’ucevim hribom, ki so vsakič znova slepili pogled napadalnem moštvu, igranja do goste teme, ki jo je razsvetljevala samo luč na šoli, plezanje čez bodečo ograjo LTH-ja po žogo ter prijateljske vezi, ki so se celo desetletje tkale med igralci.
Drugo prelomnico pa predstavlja čas druge polovice 80-ih let, ko so podjetni tenisači na tej polovički nogometnega igrišča zgradili dve teniški igrišči, ki sta, sprva prezasedeni, kasneje pa večinoma prazni, vegetirali vse do spremembe namembnosti zemljišča v drugi polovici 90-ih let. Zaradi vsega tega in praviloma nenaklonjene klime »južnjaškemu« žogobrcanju (prav zato se danes še bolj hecno sliši tista – »kdor ne skače ni Sloven’c«), ki se po priljubljenosti in finančnih donacijah v Poljanah nikoli ni mogel kosati s smučarijo, je kazalo, da bo nogomet v tej kotlini povsem zamrl. Zlasti pa zaradi pomanjkanja ustrezne igralne površine in leta trajajočih praznih obljub tedanjih odgovornih v društvu in krajevni skupnosti Poljane, da bo nadomestno igrišče zgrajeno v doglednem času.
Kljub temu pa je žogobrcarjem uspelo poiskati nove travnike v Poljanah, Predmostu, Hotovlji in celo na Visokem. Seveda, te površine niso bile namenjene žogi, zato so ta leta obeležena zlasti z uničevanjem trave in zvrhano mero slabe volje pri lastnikih teh zemljišč. Tradicija uničevanja travnikov se je tako končala šele z odkritjem asfaltnega igrišča pri šoli v Gorenji vasi ter turnirji v malem nogometu prirejanih v drugi polovici 80-ih let.
Turnirski način igranja ter novi pogoji igranja na asfaltu pa so prinesli nove probleme, ki jih dotlej v Poljanah ni bilo. Nenadoma ni bil več največji problem igralna površina temveč hitrejša žoga ter denar potreben za prijavnine na teh turnirjih. Tega pa seveda ni bilo, niti pri Športnem društvu, niti pri morebitnih sponzorjih. Športno društvo je imelo druge prioritete, sponzorjev pa dejansko sploh ni bilo, prvič zaradi nezainteresiranosti za tovrstno obliko filantropije ter drugič preprosto zato, ker ni bilo odmevnih uspehov. Uspehov pa ni bilo, ker se je premalo igralo in zato ni bilo prepotrebnih izkušenj. V takem začaranem krogu se je vse skupaj vrtelo vsaj do sezone 1989/90, ko se takrat ustanovljeni klub ob pomoči prvega sponzorja »Gostilne na Vidmu« prvič udeleži najpomembnejšega tekmovanja v malem nogometu v nekdanji Škofjeloški občini – zimske lige v Škofji Loki. Med 26 takrat prijavljenimi ekipami se je ekipa z eno zmago uvrstila sicer bolj proti repu lestvice, vendar pa je že sama udeležba na tem prestižnem tekmovanju odtehtala sam rezultatski neuspeh. Udeležba na takratni zimski ligi tako predstavlja mejnik zlasti v smislu začetkov organiziranega pristopa saj klub tega leta dobi prvega sponzorja in s tem tudi prve prave športne drese.

Obdobje po 1990
Desetletno obdobje, ki sledi po letu 1990 pa predstavlja najuspešnejše obdobje katere koli ekipne športne panoge v Poljanah. Uvrstitve na Zimskih ligah so se izbojševale iz leta v leto, udeležbe na številnih turnirjih so se obrestovale z bogatimi izkušnjami, te pa z rezultati. V tem času se je odigralo povprečno 40 tekem na sezono, oziroma okrog 400 tekem v zadnjih 10 letih pri čemer je v teh letih v klubu igralo prek 50 igralcev iz Poljan ter približno 20 igralcev od drugod: Tržiča, Kočevja, Škofje Loke, Gorenje vasi, Lučin, Leskovice in Žirov.
Med prvimi odmevnejšimi uspehi, ki jih je potrebno iztrgati pozabi je verjetno prva zmaga nad ekipo iz Gorenje vasi – Partizanom-Viljamovko na eni od naslednjih zimskih lig. Po večletnih porazih z Gorenjevaščani je takratna ekipa v sestavi: dva Brankota, Emil, dva ali trije Matjaži, Miro, Janez in Andrej v spektakularni predstavi prvič premagala do takrat in še danes skoraj nepremagljive »gorejnce« ter s tem za kratek čas osvojila primat med ekipami Poljanske doline.
V naslednjih letih so se zatem uspehi, kljub neprestani menjavi igralcev in vedno prisotnemu in nadležnemu »defetizmu«, stopnjevali. Nizala so se številna četrta in tretja mesta po turnirjih – največje uspehe pa je klub, ki si je v tem času nadel provokativno ime »Polanci« (kljub temu, da so nas še vedno prepoznavali pod imenom našega sponzorja »Polycom«-a), doživel po letu 1997: z 2. mestom na močni in številčni (12-15 ekip) Trim ligi v Žireh, julija 1997; z lanskim 2. mestom na Božičnem turnirju v Gorenji vasi (december 2000) ter z verjetno največjim uspehom – polfinalom in doseženim 5. mestom ob samo dveh porazih s kasnejšima finalistoma, na zelo številčni (ok. 20 ekip) in močni Zimski ligi, januarja 1999 v Škofji Loki. Nekateri naši igralci pa so v tem času prejeli tudi pokale za najboljše strelce (Domen) oziroma najboljše vratarje (Robi).
Pomembnejše od rezultatov pa je nedvomno dejstvo, da je v vsem tem času mali nogomet, kljub neprestanim problemom s prijavninami, predstavljal edini organizirani ekipni šport v vasi, ki je bolj ali manj talentiranim igralcem vsaj omogočil okusiti strast nastopanja na velikih turnirjih. V tem času se je tudi odkrilo kopico talentov z resnimi možnostmi za uspešno nadaljevanje športne kariere, ki pa so zaradi različnih razlogov obstali na pol poti. Zanimivo pa je, da prav vsaka generacija poljanskih »fuzbalerjev« porodi tudi kakšnega izjemno talentiranega fanta, ki bi ob ustrezni podpori prav gotovo imel lepe možnosti na športni poti. Tudi med sedanjo mlajšo generacijo so taki in kljub njihovi osebni zavzetosti obstaja realna bojazen, da se bo ta zgodba zopet ponovila in bomo čez nekaj let spet govorili samo in zgolj v pogojnikih.
Kljub vsemu pa razveseljuje podatek, da je nogomet, vsaj v rekreativni obliki, verjetno najmnožičnejši ekipni šport v Poljanah. Lanskoletnega turnirja, ki ga je v Poljanah ob sodelovanju s Športnega društva Mladi vrh pripravilo Športno društvo Poljane, se je udeležilo preko 30 najmlajših igralcev ter preko 20 starejših igralcev iz Poljan in okolice. Podobna številčnost je bila opazna tudi na zadnjem božičnem turnirju v Gorenji vasi (decembra 2000), kjer so med osmimi ekipami iz občine Gorenja vas-Poljane nastopile kar tri ekipe iz Poljan.

Projekcija za naslednje desetletje
Za razvoj kateregakoli ekipnega športa vključno z nogometom v Poljanah v prihodnosti sta ključna dva dejavnika – izgradnja infrastrukture ter organizacija.
Najprej je vsekakor potrebno rešiti vprašanje športne infrastrukture, kamor lahko uvrstimo izgradnjo asfaltnega ali travnatega igrišča dimenzije rokometnega igrišča ter telovadnico. Igrišče, ki je obljubljeno že skoraj 20 let naj bi bilo zgrajeno v naslednjih dveh letih oziroma sočasno s telovadnico. Ob napovedani obnovi smučišča na Golavi ter morebitni prenovi Bloudkove skakalnice pod Golavo oziroma že prenovljeno skakalnico na Volči bi Poljane tako dobile zavidanja vredno športno infrastrukturo, ki bi ob ustrezni organizaciji lahko pokrivala športne aktivnosti tako pozimi kot poleti.
Drug in prav tako pomemben spekter dejavnosti pa predstavlja odločitev o prioritetah in načinu organiziranja športnih aktivnosti v Poljanah. Trenutna organiziranost, ki jo izvaja nosilec športnih aktivnosti v vasi – Športno društvo Poljane z izrazitim poudarkom na povečevanju množičnosti tako predstavlja najpomembnejši a vseeno zgolj prvi korak k večji množičnosti in priljubljenosti športa v vasi.
Naslednji nujni korak pa bi morala predstavljati večja samostojnost posamičnih sekcij v okviru krovnega društva, kar bi ob ustrezni podpori še povečalo razmah aktivnosti in posledično večjo specializacijo – nogomet, košarka, namizni tenis, badmington, smučanje, odbojka itd. S tem bi se okrepila tudi baza za nadaljne delo, predvsem z mladimi, kar bi v doglednem času moralo pripeljati tudi do odmevnejših rezultatov sprva na lokalni in kasneje tudi na regionalni ravni. Boljši rezultati pa bi po logiki morali povečati tudi interes sponzorjev s čemer bi rešili tudi vedno perečo problematiko financiranja športa v Poljanah, saj donacije s strani občine zadoščajo zgolj za občasno pripravo posameznih aktivnosti, nikakor pa ne omogočajo resnega in kontinuiranega dela na posameznih športnih panogah.
Dejstvo je, da brez denarja, občinskega ali sponzorskega, dobičkonosne in odmevne investicije v določeno športno panogo danes preprosto niso izvedljive. Prav gotovo to velja tako za individualne športe kot še bolj za ekipne športe, bodis nogomet, košarko, odbojko, kjer so rezultati praviloma odvisni od dolgotrajnega nabiranja izkušenj in izgrajevanja čimbolj uravnotežene in povezane ekipe.
S stališča spodbujanja aktivne rekreacije in s tem ekipnih športov v Poljanah bi tako lokalna skupnost na čelu s ŠD Poljane morala sprejeti načelni dogovor o tem ali ekipne športe, kot nadgradnjo gole rekreacije in preproste množičnosti, v vasi sploh potrebujemo. In v primeru, da se doseže konsenz, da jih, potem je tem klubom in športnim panogam potrebno zagotoviti vsaj minimalne organizacijske in finančne pogoje za njihovo delovanje. V nasprotnem primeru pa, da se izkaže, da je vzdrževanje enega ali več ekipnih športov prevelik zalogaj za vaško skupnost Poljane, potem je seveda na mestu odločitev, da za tovrstno konstruktivno druženje mladine lokalna skupnost in gospodarstvo pač nimata posluha iz česar sledi ugotovitev, da so tudi tiste, sicer minimalne, občinske donacije prevelike, ter se z obstoječim športnim kadrom zavestno usmeriti zgolj v zahtevnejše oblike pasivne športne rekreacije – to pomeni v samo organizacijo raznih športnih aktivnosti na območju ŠD Poljane namenjenih zgolj naključnim posameznikom iz vasi in drugod. Na dolgi rok to sicer pomeni manjše število v športnem duhu vzgojenih in prepričanih posameznikov na račun večjega števila ljubiteljskih, občasnih in manj zanesljivih »odjemalcev« uslug oziroma rekreativcev ter s tem tudi posledično številčno šibkejši kader za pripravo različnih dejavnosti društva.
Za obstoj in prosperiteto društva na dolgi rok je tako nujen sočasen in postopen dvig določenih oblik tako aktivne kot pasivne rekreacije v poletnem in zimskem obdobju. To vključuje tako nadaljevanje obstoječe segmentacije društva po sekcijah s poudarkom na aktivni rekreaciji, s tendencami vključevanja sekcij v različna tekmovanja najmanj do ravni upravne enote Škofja Loka, ob sočasnem nadgrajevanju pasivne rekreacije v smeri povečevanja števila različnih prireditev – od slalomov na Golavi oziroma na Starem vrhu, Visoškega teka, nogometnih, košarkarskih in balinarskih turnirjev do eventuelne priprave kolesarskih dirk in drugega.
Dejstvo pa je, da se mora lokalna skupnost ozavestiti, da Športno društvo, kot krovno organizacijo za pripravo in izvedbo športa v Poljanah, potrebuje tako zaradi konstruktivnega povezovanja mladine kot zaradi dviga kvalitete življenja starejših. In ker ga potrebuje, ga mora na nek način tudi vzdrževati, ohranjevati ter v njem tudi sodelovati in to ne zgolj v vlogi odjemalcev temveč tudi v vlogi soustvarjalcev športne ponudbe. V nasprotnem primeru bo športa v Poljanah še veliko manj oziroma bo ponovno zreduciran samo na »telovadbo v šoli« oziroma zgolj na prosperiteto posamične športne panoge na račun ostalih.

Sponzorji
Kot je bilo že večkrat omenjeno brez sponzorjev danes niti na lokalnih ravneh ni organiziranega športa in tudi vsi uspehi, ki jih je dosegel »Klub malega nogometa POLANCI« so poleg nas, igralcev, uspeh tudi naših sponzorjev. Zaradi pomanjkanja medijev v naši Krajevni skupnosti in Občini, ki bi bili pripravljeni obljavljati imena sponzorjev različnih sekcij Športnega društva Poljane s čemer bi vsaj na lokalni ravni pridobili tudi na določeni medijski odmevnosti naših uspehov in s tem tudi sponzorjev, to priložnost izkoriščamo sedaj in se ob tej priložnosti vsem skupaj tudi iskreno zahvaljujemo z upanjem, da bodo videli smisel v sponzoriranju vaške mladine in organizirane športne dejavnosti v Poljanah tudi v prihodnje.
Kot je bilo že omenjeno je bil prvi sponzor »KMN Polanci« v začetku 90-ih Tomaž Poljanšek oziroma »GOSTILNA NA VIDMU« iz Poljan. Največji sponzor, poleg »ŠPORTNEGA DRUŠTVA POLJANE«, ki je dejansko omogočil relativen razmah malega nogometa v Poljanah, pa je bil Iztok Stanonik oziroma podjetje »POLYCOM, izdelava orodij in predelava termoplastov«, iz Poljan.
Ostali, po višini sponzorstva sicer manjši, po dobri volji pa prav tako veliki pa so v teh letih bili: »RIMAZ« d.o.o., trgovina in zastopništvo, Poljane; »Šiviljstvo NA GRIČKU« d.o.o., Trebija; »AVTOPREVOZNIŠTVO KLINEC«, Andrej Klinec, Poljane; »RETOGRAF«, Niko Činku, Dobje; »BČ-MONTAŽA CENTRALNIH KURJAV«, Brane Čadež, Poljane; »PIZZERIJA STEFANI«, Momčilo Bojič, Škofja Loka; »LOKACOM« d.o.o., Računalniška trgovina, Škofja Loka; »INSPORT«, Prodaja športne opreme, Žiri; »Bife ŠTENGCA«, Žiri ter »MARC« k.d., Dušan Marc, Hotovlja.

Matjaž Mazzini, vodja nogometne sekcije