Lojze Kos

Najbolj smo garali na Blegošu

(Intervju z Lojzetom Kosom, dolgoletnim gospodarjem društva; Iz zbornika Naših 30 let; Poljane 2001)

Verjetno ga ni Poljanca, ki ne pozna Lojzeta Kosa, po domače Kramarjevega Lojza. Vselej je pripravljen prisluhniti in pomagati, naj bo pri kulturnikih, gasilcih, pa tudi pri športnikih, katerim se je zapisal že v rani mladosti. Ob 30-letnici društva smo ga obiskali na njegovem domu v Poljanah in izvedeli marsikaj zanimivega. Ob pregledovanju njegovega bogatega fotografskega arhiva je pogovor kmalu nanesel na smučanje.

Pri športnem društvu sem že od njegove ustanovitve leta 1970 naprej. Dolga leta sem kot gospodar skrbel za društveni inventar in bil član upravnega odbora društva. Takrat smo bili v celoti usmerjeni na smučarske tekme, predvsem na bližnji Golavi, kasneje na Starem vrhu in tudi na Blegošu. Tudi smučarske teke smo pripravljali.

Ker so nam dogajanja na Golavi in Starem vrhu precej dobro poznana, nas je bolj zanimalo, kako so prirejali tekmovanja na poljanskem očaku Blegošu.

Tam pa smo garali, garali. Ideja je bila Dragova (op.a.: Drago Kisovec – tedanji predsednik društva). Že jeseni smo pričeli z delom. Proti vrhu smo odnesli umetno gnojilo za posipavanje proge in še nekatere težje stvari. Ostalo smo prinesli tja gor dan pred tekmo. Že navsezgodaj smo pričeli. Iz Žetine smo po Grebenu na vrh Blegoša prinesli vso preostalo opremo za izvedbo tekme, s količki vred. Brez helikopterjev in motornih sani. Večkrat smo se vračali nazaj v dolino. Včasih sem nesel tudi po pet parov smuči na ramenih. Spali smo v koči, naslednji dan pa takoj ob zori spet na sneg ker je bilo treba dokončati progo. Včasih smo jo najprej celo prehodili, šele nato steptali s smučmi. Okrog petnajst nas je trdo delalo.

Kako je sploh izgledala tekma?

Tekmo smo vedno pripravili na prvo nedeljo v maju. Takrat je bilo tam gori kljub poznemu datumu tudi do meter snega. Tekmovalci so bili od vsepovsod, včasih se jih je zbralo tudi blizu sto.Start je bil pri zgornjem bunkerju na severnem robu vrha, cilj pa pri koči. Na prvi tekmi pa pri hlevu, saj takrat koče še ni bilo.V začetku smo čas merili ročno, kasneje pa s pravimi urami, na stotinke. Tudi kontrole ob progi smo imeli in vse ostalo, kar spada k tekmi.

Kaj pa nesreče, poškodbe?

V vseh letih se ni zgodila niti ena sama večja nesreča, za manjše je poskrbel naš dežurni zdravnik, dr. Bojan Gregorčič.Spominjam se strahovitega padca Frencinovega Marka, ki je dobesedno poletel med smreke, vendar se mu ni prav nič zgodilo.

Zakaj pa ste kasneje to tekmo opustili?

Še vedno smo bili zainteresirani za tekmo, vendar so nam jo prevzeli gorenjevaški smučarji. Samo dvakrat so jo organizirali, potem pa uvideli, da je napor prevelik in so odnehali.